Končni rezultat zdravljenja starostnika z zlomom vratu stegnenice je povezan z metodo operacije

  • Drago Brilej
  • Radko Komadina

Abstract

Izhodišča: Prebivalstvo Slovenije se stara. Med starostniki so zlomi kolkov pomemben vzrok umrljivosti in invalidnosti. Incidenca zlomov vratu stegnenice dosega 25–30 na 100.000 prebivalcev letno. Mnenja o načinu zdravljenja starostnikov z zlomom vratu stegnenice si nasprotujejo. Kar 94 % dislociranih zlomov vratu stegnenice pri starostnikih na Nizozemskem zdravijo s hemiartroplastiko, v Švedski pa praktično vse primarno oskrbijo z osteosintezo. V SUB Celje so do leta 1994 večino dislociranih zlomov vratu stegnenice oskrbeli z osteo sintezo s tremi vijaki. Leta 1995 so spremenili protokol zdravljenja. Poškodovance, starejše od 65 let z dislociranim zlomom vratu stegnenice so oskrbeli z delno cementirano bipolarno protezo. Obe skupini so primerjali med sabo, da bi ugotovili upravičenost menjave metode zdravljenja. Hipoteza je bila, da vstavitev delno cementirane bipolarne endoproteze izboljša preživetje starostnikov z dislociranim zlomom vratu stegnenice in da preživelim omogoči uspešnejšo rehabilitacijo.

Bolniki in metode: V SUB Celje so od januarja 1993 do decembra 1996 zaradi svežega dislociranega zloma vratu stegnenice (Garden 3,4) zdravili 164 poškodovancev, starejših od 65 let. Praviloma so v letih 1993 in 94 zdravili te zlome z osteosintezo s tremi vijaki, v letih 1995 in 96 z vstavitvijo delne bipolarne endoproteze. 131 (80 %) poškodovancev so spremljali 1 leto. Glede na način oskrbe zloma so jih razdelili v dve skupini. V letih 1993 in 94 so zdravili 52 starostnikov zaradi dislociranega zloma vratu stegnenice z osteosintezo s tremi vijaki. V letih 1995 in 96 so zdravili 81 starostnikov zaradi dislociranega zloma vratu stegnenice z delno cementirano bipolarno protezo. Pred operativnim posegom so ocenili zdravstveno stanje poškodovanca po ASA lestvici. Ugotavljali so zaplete med zdravljenjem in trajanje hospitalizacije. Ob koncu zdravljenja in po enem letu so ocenili samostojnost poškodovancev pri hoji. Z metodo po Kaplan Meier so ugotavljali 1-letno preživetje in ga z Log-Rank testom primerjali med obema skupinama. Z multivariantno analizo so ugotavljali vpliv neodvisnih spremenljivk na končni rezultat zdravljenja in na enoletno preživetje.

Rezultati: V skupini A (osteosinteze) je bilo 52 poškodovancev. Povprečno trajanje hospitalizacije je bilo 18,75 dneva. Zapleti so se pojavili pri 11 (21 %) poškodovancih. V bolnišnici so umrli štirje (8 %) poškodovanci. Ob odpustu iz bolnišnice je bilo 18 (37,5 %) poškodovancev samostojnih pri hoji. Eno leto po poškodbi so analizirali 43 poškodovancev (89,6 %). Pri 16 (33,5 %) poškodovancih so se pojavile motnje celjenja zloma (pseudoartroza, avaskularna nekroza glavice stegnenice). Dober rezultat zdravljenja po enem letu je bil ugotovljen pri 19 (44 %) starostnikih z zlomom vratu stegnenice, zdravljenih z osteosintezo. V skupini B (proteze) je bilo 81 poškodovancev. Povprečno trajanje hospitalizacije je bilo 17,8 dneva. Zapleti so se pojavili pri 14 (17,3 %) poškodovancih. Umrljivost v bolnišnici je bila 7,5 %. Eno leto po poškodbi smo analizirali 68 poškodovancev (89,5 %). Ponovnih operativnih posegov na operiranem kolku ni bilo. Dober rezultat zdravljenja po enem letu je bil ugotovljen pri 45 (66 %) poškodovancev. Kumulativno enoletno preživetje poškodovancev z zlomom vratu stegnenice in osteosintezo je bilo 64,6 %, pri poškodovancih s protezami 75,7 %. Zdravstveno stanje pred poškodbo (razmerje obetov 3,88), metoda zdravljenja (razmerje obetov 0,33) in uspešnost bolnišnične rehabilitacije (razmerje obetov 0,07) so statistično signifikantno vplivali na funkcionalni rezultat eno leto po poškodbi. Starost poškodovanca (razmerje obetov 0,30) in uspešnost bolnišnične rehabilitacije (razmerje obetov 2,89) sta statistično signifikantno vplivala na preživetje po poškodbi.

Zaključki: Cilj zdravljenja starostnika z zlomom vratu stegnenice mora biti zgodnja mobilizacija in možnost obremenjevanja operirane noge. Le-to mu omogoča hitro vrnitev v njegovo socialno okolje. Prednost oskrbe zloma vratu stegnenice s cementirano bipolarno endoprotezo je v tem, da lahko starostnik nogo takoj polno obremenjuje, ponovnih operacij je malo (0,4–4 %). Rezultati analize v SUB Celje so pokazali, da so zdravstveno stanje pred poškodbo, metoda zdravljenja in uspešnost bolnišnične rehabilitacije statistično signifikantno vplivali na funkcionalni rezultat eno leto po poškodbi. Rezultati analize v SUB Celje so tudi pokazali boljše enoletno preživetje tistih starostnikov, ki so bili operirani s protezo (razlika 11,1 %), vendar razlika ni bila statistično značilna. Med bolnišničnim zdravljenjem ni bilo pomembnih razlik v zapletih in umrljivosti poškodovancev. Statistično pomemben vpliv na enoletno preživetje sta imela starost poškodovancev in uspešnost rehabilitacije v bolnišnici. Ocenjujemo, da je zdravljenje dislociranega zloma vratu stegnenice pri starostnikih s cementno delno bipolarno protezo boljše kot osteosinteza in predstavlja kirurško metodo izbora.

Downloads

Download data is not yet available.
How to Cite
1.
Brilej D, Komadina R. Končni rezultat zdravljenja starostnika z zlomom vratu stegnenice je povezan z metodo operacije. TEST ZdravVestn [Internet]. 1 [cited 5Aug.2024];76. Available from: http://vestnik-dev.szd.si/index.php/ZdravVest/article/view/1967
Section
Research article